nedelja, 28. februar 2010

HITIM, DA ČESA NE ZAMUDIM

Glede, na dokaj visoke temperature, je najverjetneje to eden zadnjih smučarsko tekaških vikendov. Da bi ujela jutranje nekoliko nižje temperature in gladko smučino sem se kar podvizala in ujela prelepo jutro.

Že na poti me je spremljalo pisano prebujanje sonca.



A narava je bila tokrat neusmiljena. Sneg se je kar vrtinčil pred menoj, tako je pihalo.


Tik pod vrhom sem se ozrla na prebujajoči Maribor.

Ti grdi sivi oblaki so mi bili kar ves čas za petami.

A ko sem se vračala, mi je pogled nazaj pokazal, da je bil veter le močnejši in je oblake razpihal. Razkrilo se je prelepo modro nebo.

Če sem včeraj občudovala dopoldanske sence, sem danes opazovala ples oblakov in njihove skulpture na nebu.

Za konec sem ujela še en prelep pogled - sosednji vrhovi so se prav bahali v jutranjem soncu.

Joj, kako se je prilegla tale jutranja rekreacija! In če pomislim, da nekateri ob tej uri še spijo..... kaj vse zamujajo!
Print Friendly and PDF

3 komentarji:

  1. Veš, draga Vanja, tudi jaz si ob jutranjih urah pogosto pravim - Kaaaaj drugi zamujajo :)
    Drži se!

    OdgovoriIzbriši
  2. Vanja, če si včeraj slučanjo videla eno bitje, ki ti je v Limbušu noro malaho iz črne Toyote - to sem bila jaz...

    Ps.: hitra si pa kot veter!

    OdgovoriIzbriši
  3. A ti si bila to!!
    Sem zadnji trenutek opazila, da nekaj krili po avtu. Pa sem tuhtala in tuhtala...avto mi je bil popolnoma neznan, pa nisem bila čisto prepričana, da je mahanje namenjeno meni.
    Sem se pa fajn namatrala. Bil je prvi taki bolj resni dolgi tek, pa še pihalo je kot hudič.
    Uživaj v treningih!

    OdgovoriIzbriši