sobota, 10. april 2010

Z VETROM V LASEH

Kak faj je, če je tekma organizirana na domačem terenu. Odpade pakiranje že prejšnji večer in ni jutranjega hitenja ob skrbi, da kaj ne pozabiš. Enostavno vstaneš, se naješ, pelješ otroke na trening,...

Potem si obuješ tekaške copate in se sprehodiš. 10 minut in že si na prizorišču. Srečaš znane obraze, poklepetaš, se segreješ,.. Ura kar beži in že dobimo znak za štart.

Po bregu navzdol, z vetrom v hrbet, levo, malo navzgor, pa ponovno navzdol in navzgor,... Že je mimo prvi krog. Poženem se še v drugega, da bo 10 km. Mine kar hitro, a ne tako, kot sem si želela. Se pozna, da je šele pomlad, pričetek sezone, forma šele prihaja. In ko na Matijevo vprašanje: "Kak je šlo, mati?", odgovorim: "Tako, tako, še kar.", mi odvrne: "Vse je v glavi!"

Res je ogromno v glavi. Vendar se zgodi kdaj pa kdaj, da glava hoče, pa telo ne gre tako kot bi glava hotela.

Pa vendar, bilo je suuuper!! Tale Vetrov tek.

Print Friendly and PDF

Ni komentarjev:

Objavite komentar