sreda, 2. junij 2010

DEŽEVNO VZDUŠJE

Odšla je. Tiho in brez besed. Še poslovila se ni. Sedaj, ko jo najbolj potrebujem. Še vsa utrujena od nedeljske tekme (priznam, da sem imela kar fajn muskelfiber). Zapustila me je moja draga motivacija.

In za povrh so tukaj še ti turobni, hladni in deževni dnevi. Pa se zgodi, da pridem domov šele ob sedmih zvečer, se preko vseh razmetanih in kar tako vrženih stvari komaj prebijem skozi predsobo, nakar se mi pogled ustavi v kuhinji, polni neumite posode še od zjutraj in za konec se spomnim, da me čaka tudi polni stroj neobešenega perila.

In nato se zgodi. Kot blisk me zadane. Skoraj me prebode. In spet je tukaj moja prijateljica - tekaška motivacija. V trenutku.

Pol urce in stvari so ponovno na svojem mestu, lepo pospravljene. Tudi perilo je obešeno. Ne moreš verjeti, kaj vse je človek sposoben narediti in kako hitro, če ima pred seboj cilj. Minutka še in na meni so že tekaška oblačila.

Le še pomaham obloženi kuhinji (ooo, brez skrbi, saj vem, da me bo vse počakalo, a za te zadeve je čas kasneje) in že sem pred vrati. V prijetniem hladnem, rahlo deževnem večeru. To se ne da opisati, kako prija takšen tek.

A po teku. Slassstna, osvežilna, domača večerja iz svežih domačih kosmičev, rozin, banane in jogurt. Začinjeno z domačo hruškovo marmelado.



NJAMI!
Print Friendly and PDF

Ni komentarjev:

Objavite komentar