nedelja, 11. julij 2010

HICA, DA TE KAP

A nisem že zdavnaj rekla, da bom končala z dirkami? In zakaj to že končno ne naredim? Ker je poklicala Alenka in rekla: "Poslušaj, a nebi midve šle letos še na en triatlon? Jaz bi šla, če greš tudi ti!"

Pa smo šli. V najhujši vročini. Midve na ta kratkega - superšprint, Sašo na onega pravega - olimpika. V Velenje. Na njihovo jezero.

Najprej so nas popisali in porisali od spodaj navzgor. Po nogi in po rokah.
Po koncu svoje dirke sem hitro odnesla stvari iz menjalnega prostora, pospravila kolo na avto, vzela fotoaparat in letela na štart olimpika.
Na poti do jezera se lahko ustaviš ob tabli, ki ti v sliki pokaže kje vse lahko kolesariš, tečeš ali pa se sprehajaš.
Prelepo je urejeno tole Velenjsko jezero. Ko se pripelješ imaš za trenutek občutek kakor, da si prišel na morje. Pa čisto je.
Medtem, ko sem opazovala okolico, so tekmovalci že preplavali prvih 750 m, prišli iz vode in se zagnali v drugi krog plavanja.
Ka hitro je minilo še drugih 750 m in že so tekmovalci hiteli proti menjalnemu mestu,
kjer so si nataknili čelado in se podali na kolesarski del.
Časa za opazovanje okolice je bilo preko dovolj.

40 km le ni tako malo.

Kolesarji v tretji krog,
jaz pa s pogledi okrog jezera.
In že je bil na vrsti tek. Ta je bil v tej vročini najhujši. 10 km. Kar nekaj jih je odstopilo.
In s tekom se je dirka tudi končala.

Lepo je bilo!
Print Friendly and PDF

Ni komentarjev:

Objavite komentar