Thomas
Kuhn jo je opisal kot “celotni okvir osnovnih predpostavk, ki jih uporabljajo
znanstveniki, ko razčlenjujejo in razlagajo svoje podatke”. Na paradigmo lahko
gledamo tudi kot na vzorec, v katerega “spravimo” svet, da ga osmislimo. Kuhn
je razpravljal tudi o možnostih, s katerimi se soočajo znanstveniki, ko se
spoznajo z novo vednostjo, ki omaje predpostavke njihovih otedanjih paradigem.
Nove podatke lahko ali preprosto prezrejo/pustijo vnemar, ker se ne skladajo z obstoječim vzorcem, ali pa začnejo iskati novo
paradigmo, ki jim bo omogočila, da nove podatke združijo z že znanimi.
Obstoječih paradigem navadno ne spreminjamo ali zavrnemo, dokler ne prevladajo dokazi
o nujnosti novih.
Ko
sestavljajo, uporabljajo in ocenjujejo načrte treniranja, trenerji uporabljajo
okvirne predpostavke. Paradigme treniranja vsebujejo predpostavke o naravi
športnega treniranja in tekmovanja. Vsak trener oz. trenerka ima svoj vzorec
pripravljanja športnikov, ki se odraža v njegovih oz. njenih metodah treniranja.
Trenerji pogosto ocenjujejo vrednost svojih paradigem z dosežki svojih
varovancev. Če je bila paradigma v preteklosti uspešna, jo trener navadno ne
spreminja. Toda zgodovina je pokazala, da pretekli uspehi ne jamčijo tudi
prihodnjih.
Trenerji
morajo poznati nove razvojne tokove v svoji dejavnosti in morajo poskušati nove
informacije združevati s tistim, kar že znajo. To bi lahko pomenilo, da je
treba stare ideje in predpostavke o naravi športnega treniranja spremeniti in v
luči novih spoznanj celo zavreči. Z združevanjem novih zamisli s starimi in
odprtostjo za nove paradigme treniranja, se trenerji usposobijo za razvijanje
kratko- in dolgoročnih načrtov treniranja, ki bodo zagotovo prinesli uspeh.
Funkcionalni
trening
Funkcionalno
treniranje definiramo kot združeno večravninsko gibanje, ki obsega
pospeševanje, pojemanje in stabiliziranje. Večina načrtov kondicijske priprave
predpostavlja delo v eni sami ravnini. To pomeni, da premalo pozornosti
posvečamo živčnomišični stabilizaciji, učvrstitvi trupa ali ekscentričnemu treningu
mišičja v vseh treh ravninah gibanja: sagitalni: spredaj–zadaj, frontalni:
čelno in prečni ravnini.
Integrirani
trening (Clark, 2001) obsega stabilizacijo ali krepitev “stržena”, tj. trupa,
živčno-mišično stabilizacijo, treniranje za optimalno telesno držo, treniranje
za optimalno uravnoteženo mišično moč, funkcijo in spekter krčenja.
Stabiliziranje trupa je temelj, na katerem so zasidrani vsi drugi vidiki integriranega
treniranja. Kinetična veriga je združena funkcionalna enota, sestavljena iz
sistema mehkih tkiv (mišice, vezi, kite in ovojnice), živčnega sistema in
sistema sklepov (biomehanika). Vsak od teh sistemov deluje neodvisno, skupaj
pa omogočajo strukturno in funkcionalno učinkovitost. Če kateri od sistemov ne
delujejo učinkovito, nadomestna in prilagoditvena gibanja preobremenjujejo
tkiva, slabšajo dosežke in napovedujejo predvidljive poškodbene vzorce. Posledice
so ogromne. Preden sploh začnemo resno trenirati, je treba oceniti, in če je
nujno, popraviti smeri, v katerih med delovanjem potekajo sklepi ter držo
nasploh, neravnovesja v mišični moči in razpone gibov. Pred nami je torej
preventivna športna medicina v službi namenskosti športne priprave. Poškodbe,
ki nastanejo zaradi nefunkcionalnega treniranja, v večini primerov zahtevajo
rehabilitacijo, tj. ponovno usposabljanje za normalno treniranje.
Mit
o aerobni osnovi za eksplozivne športe
V
preteklosti so precenjevali vlogo aerobnega sistema v eksplozivnih športih. Ta
seveda igra zelo pomembno vlogo pri obnovi oziroma okrevanju organizma po
treninških obremenitvah, ima pa tudi druge pomembne funkcije. Toda v športih
eksplozivne narave moramo prednost dati anaerobnemu treningu. Vrhunski
športniki, ki se ukvarjajo z eksplozivnimi športi in trenirajo intenzivno ter
pogosto, lahko aerobno osnovo ohranjajo s 30 minutami šibke aerobne vadbe (70%
maksimalne srčne frekvence) 2–4-krat v mikrociklusu (mikrociklus navadno traja en
do dva tedna), in sicer kar po običajnem treningu ali po tekmah oz. nastopih. S
tem pospešijo obnovo organizma, in ker že sicer trenirajo pogosto in
intenzivno, prispevajo tudi k ohranjanju pridobljene aerobne kondicije.
Pretreniranost,
nepojasnjeni sindrom poslabšanega dosežka
Povečano
število belih krvničk in zmanjšana koncentracija glutamina zaradi povečanega
izločanja stresnih hormonov po intenzivnih in dolgotrajnih obremenitvah sta
značilni znamenji pretreniranosti. Opazovanje in beleženje razpoloženja je
veliko boljši napovedovalec pretreniranosti oz. prešibkega okrevanja kot
podatki fizioloških testiranj ali biokemičnih preiskav krvi. Ko trenerji
načrtujejo treninške obremenitve (količino in intenzivnost), je treba v skladu
z njimi načrtovati počitek, okrevanje in obnovo organizma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar